Neoliberalci vrnite človeku dostojanstvo, pravu-legitimnost in državi pristojnosti 1.del

Uvod

Naslovni članek sem podpisani avtor Ferdinand Blaznik napisal v letu 2012 iz dveh razlogov. Najprej kot nekakšen rezime svoje  nedavno prej  uspešno branjene doktorske naloge : Problemi socializacije prava, in kot reakcijo na skrajno diletantsko vladno ravnanje v globoko kriznih razmerah v državi. Tega članka mi,kljub skoraj celoletnem pošiljanju na  naslove skoraj vseh dnevnikov,tednikov in revij ni želel objaviti nihče; ne glede na mojo pripravljenost na  skrajšanje ali objavo v več nadaljevanjih,posebnih edicijah itd., večina urednikov se je zavila v popoln molk in ni odgovarjala niti na urgence le mesece so mi kradli čas. Takrat zapisano vsebine le nekoliko dopolnjujem z novim sklepnim poglavjem , saj tekst kljub časovnem zamiku petih let  ohranja polno  aktualnost. Vzporedno pa neprijetno prodira vedno širše spoznanje, da pravih vrhov  koruptivnosti naših  elit še zdaleč nismo dosegli.

Vsebinsko izpraznjena ustavna frazeologija

Nakopičene globalizacijske  težave razvitega zahodnega sveta je do obisti razgalila finančna kriza ,ki je v vsej razsežnosti izbila pred  dobrimi tremi leti. Slovenski turbokapitalizem odlikuje cela vrsta podobnih značilnosti kot sesute ekonomije EU le, da je zatečeno stanje za prebivalstvo toliko bolj boleče, ker so silovite in praviloma komaj utemeljene izjemne razlike v premoženju nastale v izredno kratkem tranzicijskem  obdobju transformacije družbene lastnine v državno in zasebno.

Politične elite vseh barv so od osamosvojitve Slovenije dalje, predvsem pa v zadnjih dvanajstih letih v mnogih segmentih trasirale zakonodajne rešitve, ki težko vzdržijo argumentirano kritiko, saj je preštevilnim nosilnim zakonom mogoče očitati nedopustne vsebinske pomanjkljivosti in pravne praznine, pri čemer izredno slikovitih primerov, ki določno kažejo na neprikrite interese vladajočih elit v ozadju, ne manjka. Ne gre le za številne sistemske zakone, ki jih brez posebnih težav lahko prav zaradi nedopustnih pomanjkljivosti ali vsebinskih nesmislov označimo celo za koruptivne, ampak tudi za široko razširjeno družbeno prakso, ki s celim  instrumentarijem  delovanja državnih in drugih institucij mnoge probleme še stopnjuje. Prav neprepričljivo je mogoče govoriti o tem, da je Slovenija pravna in socialna država, če imamo pred očmi usode naraščajočega števila brezposelnih delavcev in njihov nedopustno tragičen materialni položaj (neizplačan regres za eno ali dve leti in tri ali štiri plače pred začetkom stečajnih postopkov), širšo problematiko velikanskih  sodnih zaostankov in kopičenje zadev, o katerih se odloča z velikim nespoštovanjem razumnih rokov.

Poleg tega je zlahka najti čedalje več zelo spornih sodb tudi najvišjih sodnih institucij, ki že na prvi pogled vzbujajo dvom zaradi neprepričljive pravne argumentacije in pomanjkanja zdravorazumske logike. Uradni list RS je prepoln razveljavljenih sodb Vrhovnega sodišča s strani Ustavnega sodišča, ki pa nas tudi že leta preseneča z čedalje bolj izgubljenim kompasom,ko nikakor ne zadošča več niti velika množica argumentov ustavnih pritožnikov za

predvidljivo odločanje. Ob primernejši priliki bom širše predstavil javnosti nekaj takih tipičnih, skrajno spornih odločb te najvišje sodne institucije.  V mnogih primerih je Ustavno sodišče tako brutalno pregazilo lastna že oblikovana stališča in nepošteno  /ne/obrazložilo svoje odločbe,da je komaj verjetno,kako je to mogoče. Ustavnih pritožb zadnja leta vsebinsko obravnava le še za vzorec, hkrati pa do neba  kopiči neverjetna stališča, ki v ničemer več ne služijo varstvu temeljnih ustavnih pravic državljanov,ampak zgolj aroganci sodnih oblasti. Temu verno sledi velik del pravne teorije, ki nekritično povzema te poglede ,da se ustvarja neprijeten vtis ,kot da Ustavnega sodišča Ustava več ne zanima,predvsem pa je ne uporablja. V ta sklop lahko uvrstimo nekaj takšnih »vrhuncev«,ki jih povzemam po sicer zgledno dokumentiranem delu dr. A.Galiča Ustavno civilno procesno pravo, kot so: ne obstaja pravica do pravilne sodne odločbe,ustavno sodišče nikoli ne more preiskušati ali je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, pravno relevantna dejstva so odvisna le od pravnega stališča pravdnega sodišča itd.itd. Ob takih stališčih US se lahko zaskrbljeno vprašamo ali ti gospodje sploh poznajo teoretike,katerih dela predstavljajo vrhunce filozofije in sociologije prava ter teorije prava in etike ali filozofije morale nasploh, kot so npr.  G.Radbruch, A Kaufmann, M.Pavčnik, K.Jaspers, J.Pieper in mnogi drugi, zlasti tudi nekdanji izjemni znanstveniki Pravne fakultete v Ljubljani kot so bili: S. Cigoj, A. Finžgar,V. Korošec,F. Bučar, A Bajt, J. Goričar. V teh delih je brez težav najti ogromno izjemno tehtno podprtih argumentacij,ki brez vsakega dvoma kažejo na izjemno spornost čedalje večjega števila  zapisanih stališč iz sodb VS in tudi US.    Morda je ta finančna in po mojem še bolj moralna kriza ,/predvsem kriza naših krovnih institucij: vlade ,VS,US, Banke Slovenije/, priložnost  tudi za resen razmislek ,zakaj ta majhna dežela sploh rabi potratno institucijo kot je US ,če pa je nimajo niti ZDA,Nizozemska in Velika Britanija…Tudi pri nas bi lahko  te pristojnosti preprosto prevzelo Vrhovno sodišče. Res da, bi to pomenilo še nekaj več pravno spornih odločb na najvišji ravni, vendar hkrati tudi hitrejšo pritožbeno možnost na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourg, kjer Slovenci množično iščemo pravico, predvsem tudi zaradi nerazumnih odločitev našega Ustavnega sodišča. Poleg tega spremlja naše pravosodje po mojem tudi zelo utemeljen očitek o nedopustni kontradiktornosti v Ustavi,ko zapisu v drugem odstavku 3. člena, da ima oblast ljudstvo, sledi navajanje delitve oblasti na zakonodajno , izvršilno in sodno,kar del pravne teorije, pravosodje in politika potencirano izkrivljajo v poudarjanje treh oblasti kot oblastnih stebrov.  Sodobno pojmovanje temu že zdavnaj ni več naklonjeno,kar je povsem razumljivo v času, ko večina važnejših ustav najrazvitejših demokracij takega zapisa več ne pozna in,ko celo britanska kraljica ne govori več o vladanju, ampak o služenju narodu.  Cela vrsta domačih in tujih teoretikov/akademik dr. Pusič, J.J.Rosseau, Leon Dugoid, Georg Jellinek, Carre de Malberg, Brezovšek…/ prepričljivo navaja protiargumente in govori predvsem o nujnem odgovornem opravljanju z ustavo podeljenih pristojnosti oz. konceptu služenja državljanom in spoštovanju državljanovega dostojanstva.

Konkretnih primerov iz vsakodnevne praksi,ko vsa sodišča, na koncu pogosto tudi ustavno pregazijo vse najvažnejše temeljne pravice, določene z ustavo in mednarodnimi konvencijami; res ne manjka. Tedensko o njih poroča npr. Ciril Brajer v Nedeljskem Dnevniku  in dnevno beremo ter poslušamo o tem v številnih medijih  in predvsem v Uradnem listu RS in zbirkah sodnih odločb. Zadnji široko obravnavani primer prodaje stanovanjske hiše v postopku izvršbe za terjano glavnico v znesku 124,38 evrov iz Litije to nazorno kaže. Vsa  sodniška srenja vseh ravni, /kako značilno/ ne vidi posebnega problema v dražbeni prodaji hiše vredne 150.000 evrov za 75.000 evrov, zaradi terjatve 124  evrov. U. Blatnik v SP Dela lepo niza vsebinske argumente ,ki nasprotujejo tej« modrosti« pravne države. Prof. dr. Galič pa enako kot sodniki ne najde protipravnosti v takem početju. Očitno je  / pre/obsežni članek v SP Dela, dne 17. marca napisal kot, da nimamo ustave in velikega števila mednarodnih konvencij,ki že ob  elementarnem razumevanju temeljnih pravic kot so: nezapisana načela in izrecno določene človekove pravice in temeljne svoboščine : pravičnost, sorazmernost,načelo zaupanja v pravo,načelo razumnosti,načelo pravne države, načelo varstva zaupanja v pravo,  varstvo  človekove osebnosti in dostojanstva,načelo enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, varstva lastnine ,pravica do osebnega dostojanstva in varnosti,načelo fer sojenja, ustavi prijazne razlage itd . ter neposrednega učinkovanja tega varstva; vsem razumnim ljudem povsem jasno kaže,da je s tem  postopkom nekaj hudo narobe. Zlasti zaradi brutalno oblastne izbire najbolj grobega sredstva, izmed neproblematično možnih, bolj spominja na rop kot korektno sodno izvršbo.

Nikakršni izgovori glede sodnih pisanj, ev. namernega izigravanja neplačila majhne vsote ipd,tega ne opravičujejo. Še posebej ne, ker prodana nepremičnina ni katerakoli nepremičnina npr. parcela nezazidanega stavbnega zemljišča vredna npr, le kakih 1000 evrov; ampak stanovanjska hiša. Stanovanje pa je po 36. členu ustave nedotakljivo in tako predmet posebnega varstva, resda predvsem glede preiskav,vendar prvi odstavek zagotavlja nedotakljivost nasploh. Posebej vznemirja tolmačenje,ki očitno ne vidi nobenega problema v določbi 15. člena ustave,ki določa uresničevanje pravic. Niti v tem,da Ustava v 21. členu izrecno zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva v vseh pravnih postopkih. Da daje poseben poudarek tej človekovi pravici, izhaja tudi iz 34. člena,ki še enkrat pove,da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Kakšna varnost pa je to,če tako lahkotno nesmiselno izgubiš stanovanje, ki tudi samo uživa posebno varstvo, zaradi kapric sodnega sistema za drobiž. Splošno znano  pa je,da ljudem več kot njihov dom  pomenijo le še življenja najbližjih.  Zdi se da je v ozadju takih postopkov čisto oblastno nasilje  pravosodnega podsistema ,ki teži k vzpostavljanju masovnega zastraševanja in ne k etično utemeljenim odločitvam, ki jih dejansko terja Ustava. Končno gre za dolgo vrsto izredno jasnih stališč  vrhunskih tujih in domačih teoretikov filozofije in teorije prava in komentatorjev naše ustave/Komentar Ustave RS,FPDEŠ,Ljubljana 2002/ v katerih ni najti nobenega pokritja za tako nedopustno protipravno dejanje. Pokojni prof, dr. Stojan Cigoj bi se verjetno zgrozil,če bi doživel primere,kot je obravnavani,saj je trdno stal na stališču  veljave pravičnosti v civilnem pravu in verjel,da v vsakem sporu lahko zmaga le tisti,ki ima prav.

Dr Pavčnik v pomembni razpravi/ Pravnik 2003,6-8 str.378/ z naslovom: Razlaga (razumevanje) ustave,govori o človekovem dostojanstvu,kot osrednjem merilu za razlago ustave in temeljnih pravic. Že davno tega je Augustinus vzkliknil:Ablata iustitia, quid sunt regna nisi magna latrocinia /če ni pravičnosti,mar niso kraljestva le velika razbojništva/.

 

Z vidika socialnih pravic pa se v zadnjih letih koncentrirajo primeri protiustavnega poseganja v številne že pridobljene pravice brez ustrezno ustavno utemeljenih razlogov, ki bi take posege v zadostni meri utemeljevali.  Zdi se, da vse vladajoče politične opcije državo jemljejo z vsemi njenimi institucijami kot politični plen in talko svojih vulgarno primarnih interesov, zlasti na kadrovsko- kapitalskem področju, pri čemer je resna skrb za širši ekonomsko socialni razvoj močno v ozadju; strategije pa kolikor sploh jih je, bistveno bolj posegajo v sfere najbolj ranljivih struktur z nižanjem že tako šibkih socialnih pravic, pri čemer pa nosilci velikanskih premoženjskih afer ostajajo docela imunitetni. Država vedno znova lahkotno sanira bančno-finančni sistem, ne da bi sploh kot koruptivno zaznala plasiranje glomaznih kreditnih potencialov v sfere tajkunskega lastninjenja podjetij brez ustreznih zavarovanj/po nekaterih ocenah kar cca 5 miljard evrov/.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja