Neoliberalci vrnite človeku dostojanstvo, pravu-legitimnost in državi pristojnosti 3.del

III. Grozomornosti naše neoliberalne ekonomije in pravni blefsikon -stebra neoliberalne roparske doktrine

Finančna kriza ni razgalila le izjemno ranljivost naše nacionalne ekonomije, ki jo neprijetno zaznamujeta zlasti neverjetno hiter porast zunanje bruto zadolžitve in hkratni hud padec gospodarske aktivnosti, merjen z izjemnim znižanjem BDP .V zvezi s tem je še huje kot  najavljeni ukrepi ;očitna popolna dezorientacija vlad in resornih ministrstev, ki kot otroci v peskovniku zapravljajo ogromna sredstva za izjemno sporne proračunske postavke ter hkrati izvajajo nenehni pritisk na že tako nizke plače pretežne večine delavcev v državni upravi in javnem sektorju, na pokojnine in številne druge že sicer minimizirane pravice zaposlenih. Z vidika strokovne in siceršnje poštenosti pripravljanja predpisov in odločanja o projektih ogromnih vrednosti, izstopa vedno bolj očitno splošno pravilo, da je mogoče o predpisu in projektu vedeti kaj več in sodelovati pri njegovem sprejetju toliko bolj, kolikor manjši je njegov siceršnji družbeni pomen.

 

Nekega dne bo treba sprožiti tudi vprašanje odgovornosti vseh vrst strok, zlasti ekonomije in prava za najbolj sporno koruptivno zakonodajo in nedopustne pravne praznine, ko politika kljub resnim opozorilom osamljenih strokovnjakov, določenih  izjemno pomembnih vprašanj nikakor ni hotela urediti. Mnogi bistveni problemi še danes niso urejeni. Kar nekoliko tragično je spoznanje, da mnogi državni organi in institucije javnega sektorja, zlasti tisti represivni povsem izgubljajo občutek za  sorazmernost, prioritete, vatel,družbeni interes ipd. in nedopustno svobodnjaško vodijo postopke predvsem v bagatelnih zadevah; medtem, ko na očeh celotne javnosti številni akterji odmevnih koruptivnih afer uživajo praktično sistemsko imuniteto. Cela vrsta sicer odgovornih akterjev (ministri, predsednik vlade…) pa se vešče diplomatsko izmika in je nenehno nepristojna za hitro in dejavno ukrepanje takrat, ko bi bilo najbolj potrebno.

Pristni odsev teh razmer je tudi državni proračun, ki noče identificirati področij, kjer bi bilo ne le dobro, ampak kar nujno radikalno ukrepati in kjer bi bili doseženi učinki tudi največji. Hkrati pa se že leta nekorektno izpostavlja nekatere najbolj gospodarno usmerjene institucije državne uprave. Samo za ponazoritev omenjam, da   proračun države v zadnjih letih pravosodju v primerjavi z upravnimi enotami  zagotavlja glede na kriterij zaposlenih kar eno tretjino več, pri čimer je število zaposlenih  v državni upravi močno pod povprečjem EU, v pravosodju pa krepko nad. Tega razkoraka ne more utemeljiti niti argument višjih plač niti druge posebnosti poslovanja. Mestoma je proračun prava skrivalnica vsebinskega ozadja, ki bi vsaj pri izjemno velikih vrednostih lahko posredoval  bistvene podlage, ki določeni znesek opravičujejo/npr. število zaposlenih, nameni  finansiranja, bistvene primerjave z EU…/ tako pa očitno želi ostati berljiv le posvečenim.

Etika nosilcev  politične elite je,razen morda prvih dveh vlad; že vso dobo tranzicije določena s potenciranimi neoliberalnimi idejami, ki nimajo veliko skupnega z ustavnim načelom  socialne in pravne države; ampak se z neverjetnim razumevanjem udinja interesom velikega kapitala,izganja socialno državo s krčenje že tako mizernih podpor, impregnira politiko z že zdavnaj preživelo mantro treh vej oblasti; nenehno ponavlja ideje o totalni deregulaciji in privatizaciji ,popolnoma svobodnem trgu,ki se samodejno uravnava,  Načela pravičnosti, ki bi moralo vseobsežno prevevati celoten pravni sistem, ne omenja več  niti najvažnejši postopkovnik t.j. ZPP/zakon o civilnem pravdnem postopku/ in le redko vplivnejši pravni teoretik blizu vladnih struktur. Če, zelo izjemoma, gre za kakšno dodatno socialno pravico, je to predvsem motivirano z bližnjimi volitvami. Sicer pa gre predvsem za kontinuiran in vsestranski pritisk na zniževanje različnih socialnih transferjev, predlagatelj pa se praviloma izogiba ustreznih korektnih primerjav z primerljivimi državami. Velike najavljene reforme pomembnih družbenih področij (zdravstvo, pokojninski sistem, državna uprava….) izrazito nespretno in nejasno  ter v nasprotju z zdravo logiko obravnavajo temeljna odprta vprašanja, ki jih nizajo sindikati, neposredno prizadeti izvajalci in uporabniki ter civilna združenja. Javnost pa na splošno podcenjevalni način politike reagira kot pač edino lahko; s povečano kritiko spornih predlogov v medijih in nižanjem zaupanja v ključne državne institucije in stranke na oblasti ter referendumskimi blokadami; sindikati pa z opozarjanjem na stavkovne proteste.

Skepticizem,ki danes preveva mnogo razmišljajočih Slovenk in Slovencev je žal globoko utemeljen predvsem iz dveh razlogov.

Prvič je v Uniji problem v prevladujoči neoliberalni turbokapitalistični friedmansko-reganovski logiki, ki je razvila/predvsem zaslugi ZDA in VB / toliko  samo pasti v katere sedaj drsi vsa zapadna  ekonomija z EU na čelu,da ob nadaljevanju teh logik in teorij ni videti izhoda. Totalna deregulacija in globalna konkurenčnost v povezavi s   popolnim umikom države iz gospodarstva in samodejnim reguliranjem trgov ter popolno privatizacijo;podprto pa  še z lahkotnim prenašanjem industrijske proizvodnje na tretje trge in pospešenim kopičenjem spornih finančnih institucij in njihovih produktov /borze, skladi../,ob učinkovitem razkroju nacionalnih industrij in s tem povezanim upadanjem produktivnih delovnih mest ter hitrem upadanju samooskrbe s kmetijskimi proizvodi in uničevalnim odnosom do javnega interesa in pravice države,da ščiti svojo industrijo, gospodarstvo in družbo z razumnimi ukrepi/zlate delnice,omejitve nesmisenega uvoza,subvencioniranje strateških panog…/ že samo po sebi vodi v popoln kolaps. Zadeva je za Unijo/in s tem tudi za nas/, še bistveno bolj tragična ,ker očitno zaradi nemškega prastraha pred inflacijo in prepotentne zaščite interesov velikega kapitala /velikih bank,zasebnih milijarderjev/, evro območje nikakor noče dojeti možnosti instrumenta primarne emisije,ki jih druge ekonomije bistveno močneje uporabljajo. Že razmerje med najmočnejšimi valutami ob uvedbi evra /dolar,funt, jen,frank…/in danes, mnogo pove o tem, kako kdo koristi tiskarske stroje; dolar,ki je bil takrat vreden precej več kot evro je danes vreden  ob vseh »krizah« evra kar cca. 30%  manj.

Jugoslavija je bila glede primarne emisije prava mojstrica,ki ji treba priznati,da je preko,v glavnem sprejemljive inflacije, na dolgoletni ravni okoli cca,8 % uspešno nižala kreditna bremena vseh vrst, spodbujala investicijsko, zlasti stanovanjsko gradnjo in « potiskala« denar v vse družbeno-gospodarske potrebne sfere. Stečajev ni bilo. Izgube delovnih mest tudi ne. Izgubljal v bistvu ni nihče,ker ni bilo lastnikov z velikanskim finančnim premoženjem kot danes. Lastnikov nepremičnin /delavske hiše in kmetije/ pa se inflacija itak ne dotakne .Leta dolgo so pomembni jugoslovanski in slovenski ekonomisti besedičili /predvsem v obdobju Krajgerjevih stabilizacijskih programov,ko je inflacija že postala problem zaradi prevelikih letnih stopenj/, da je to predvsem zaradi strukturnih problemov v gospodarstvu,dokler ni dr. Bajt večkrat argumentirano napisal,da je inflacija predvsem in samo monetarni pojav. Unija pa, raje kot da bi razumno posegla po  preizkušenem sredstvu primarne emisije, uničuje standard in razvojne možnosti svojega gospodarstva,ker so ji očitno mnogo bližji interesi finančnih trgov in koristi zasebnih milijarderjev. Tem inflacija res ima kaj vzeti. Povejmo nekoliko poenostavljeno in slikovito. Pri 10% letni inflaciji tisti,ki ima 10 milijard evrov,jih bo nominalno sicer še vedno imel;vendar se bo njihova kupna moč zmanjšala za celo milijardo. Nasprotno pa bo dolžniku,ki dolguje katerokoli vsoto ista inflacija realno zmanjšala dolg prav tako za enak odstotek. Še najvažneje pa se pozitivni učinek inflacije oz. devalvacij nacionalne valute verjetno kaže v neposredni podpori izvozu in oteženem uvozu nesmiselnih izdelkov in storitev;kar je tudi pri nas čedalje večji problem.  Ni verjeti,da bi si katerakoli ekonomija vključno z ZDA, Kitajsko, Rusijo,Japonsko … lahko privoščila bistveno zmanjševanje gospodarske menjave z Unijo, še celo če bi ta javno sporočila podatek o robustni natisnitvi miljard novih evrov. Morda bo moral še kakšen neoliberalec naše politične in ekonomske elite prebrati Alternativno ekonomsko politiko dr. A. Bajta in Denar in kredit dr.J.Pokorna,Razvoj ekonomske misli dr.B. Šoškiča, kakšno knjigo dr. Černeta in dr. Murka ali pa nekaj dramatičnih mnenj sodobnikov npr.Danija Rodrika,profesorja ekonomije na Harwardu,  Roberta Skidelskyja zaslužnega profesorja politične ekonomije na univerzi  Warwick, nobelovca Josepha Stiglitza ,z povsem drugačnimi pogledi kot so neoliberalni. Verjamem,da ni daleč dan,ko bodo anglosaksonske ekonomije znale dobesedno čez noč zaščititi svoje interese;takrat bodo tudi unijski in naši neoliberalci hitro postali pristaši   J. Maynarda Keynesa in šele takrat se bo pojavila luč na koncu kriznega predora.

 

Drugi pomemben razlog za  nejevero v uspeh vladnih varčevalnih ukrepov je neoliberalni duh,ki sedanjo vladno ekipo preveva, podobno kot predhodnice. Ne zanima jih padajoči standard in čedalje težji preživetveni vsakdan množice občanov. Nekoliko jih vznemirja le »zlato bruseljsko pravilo«,ki nam ga značilno dezorientirano kot velik problem, ki to dejansko v ničimer ni, predstavlja npr dr. Bugarič  v Delu. V bistvu je prav osvežujoče,da nam EU avtoritativno naroča,da je prišel čas za zakonodajno obligatorni zapis zmanjševanja proračunskega primanjkljaja; saj je že načrtovani po svoje srhljiv,da ne omenjam še vseh nadaljnih  načrtovanih  primanjkljajev te vlade;ki podobno kot prejšnja noče videti velikih prihrankov,ki se dobesedno ponujajo na vseh mnogo manj ranljivih področjih. Hkrati pa nam skupaj z ministrstvom za finance, Banko Slovenije, UMAR-jem in množico finančnih ekspertov, verjetno ne bo posredovala preglednih informacij o dinamiki vračanja glavnice in še manj o obsegu obresti predvsem za kredite te vlade;še zlasti ne v primerjavi z obsegom  proračunskih sredstev za socialne pomoči.  Ne glede na nekatere tolažilne ocene npr dr. Mencingerja v Nedelu dne 11. Marca 2012  mislim,da je naša pot upoštevaje izkušnje »učinkovitega« ukrepanja te in  dveh prejšnjih vlad  scenarij PIGS-a.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja